Portugalska - Wikipedija, prosta enciklopedija

Portugalska - Wikipedija, prosta enciklopedija
Pojdi na vsebino
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Portugalska republika
República Portuguesa
Zastava
Grb
Himna:
A Portuguesa
Lega Portugalske (temno zelena)
- na
Evropski celini
(siva)
- v
Evropski uniji
(svetlo zelena)
Glavno mesto
Lizbona
38°46′N, 9°11′W
Uradni
jeziki
portugalščina
Demonim(i)
Portugalec, Portugalka
Vlada
polpredsedniška
republika
predsednik
António José Seguro
predsednik vlade
Luís Montenegro
oblikovanje
ustanovitev (prva grofija)
868
Ponovna ustanovitev (druga grofija)
1095
Bitka pri São Mamede, suverenost
24. junij 1128
Portugalska kraljevina
25. julij 1139
Pogodba iz Zamore, priznanje
5. oktober 1143
Manifestis Probatum
, papeško priznanje
23. maj 1179
Portugalska obnovitvena vojna, obnova
1. december 1640
Revolucija 5. oktobra 1910, republika
5. oktober 1910
Nageljnova revolucija
, demokratizacija
25. april 1974
portugalska ustava – današnja ustava
25. april 1976
Pristop k Evropski uniji
1. januar 1986
Površina
skupaj
92.212
km
109.
voda
(%)
0,5
Prebivalstvo
ocena 2022
10.467.366
89.
popis
2021
10.343.066
gostota
114/km
87.
BDP
(ocena
2023)
skupaj (nominal.)
276,4 milijarde $
49.
skupaj (
PKM
465,1 milijarde $
50.
na
preb. (nominal.)
26.879 $
41.
na
preb. (PKM)
45.227 $
42.
Gini
(2020)
31,2
srednji
HDI
(2021)
0,866
zelo visok
38.
Valuta
evro
EUR
Časovni pas
UTC
±0
WET
poletni
UTC
+1
WEST
Klicna koda
351
Internetna domena
.pt
Leta 1999 (
Lei n.º 7/99 de 29 de Janeiro
) je bila uradno priznana še
mirandeščina
, ki jo govorijo v nekaterih vaseh občine
Miranda do Douro
Priznan je tudi
portugalski znakovni jezik
pred 1999:
portugalski eskudo
Azori
UTC
-1; UTC
poleti
Uporablja se tudi vsem državam članicam
Evropske unije
skupna domena
.eu
Portugalska
, uradno
Portugalska republika
portugalsko
República Portuguesa
), je
država
, katere celina je na
Iberskem polotoku
v jugozahodni Evropi in katere ozemlje vključuje tudi atlantski
arhipelag
Azori
in
Madeiro
; ti dve otočji tvorita avtonomni regiji z lastnima regionalnima vladama.
Portugalska je umeščena najbolj zahodno v celinskem delu Evrope, njen iberski del pa meji na zahodu in jugu na
Atlantski ocean
ter na severu in vzhodu na
Španijo
, edino državo, ki ima kopensko mejo s Portugalsko. Uradni in državni jezik je
portugalščina
. Glavno in največje mesto je
Lizbona
Portugalska je najstarejša neprekinjeno obstoječa nacionalna država na Iberskem polotoku in ena najstarejših v Evropi, njeno ozemlje je bilo neprekinjeno naseljeno, napadeno in se zanj borilo že od prazgodovine. Naselili so jo predkeltska in
keltska
ljudstva, obiskovali so jih
Feničani
Kartažani
, stari
Grki
in vladali
Rimljani
, ki so jim sledili vpadi
Svebov
in
vizigotskih
germanskih ljudstev. Po invaziji Mavrov na Iberski polotok je bila večina njenega ozemlja del
Al Andaluza
. Portugalska je bila kot država ustanovljena med zgodnjo krščansko
Rekonkvisto
. Katoliška grofija
Portucale
, ustanovljena leta 868, je postala pomembna po bitki pri São Mamedeju (1128). Kraljevina Portugalska je bila pozneje razglašena po bitki pri Ouriqueu (1139), neodvisnost od Leóna pa je bila priznana z pogodbo iz Zamore (1143).
V 15. in 16. stoletju je Portugalska vzpostavila prvi svetovni pomorski in trgovski
imperij
, s čimer je postala ena vodilnih svetovnih gospodarskih, političnih in vojaških sil.
V tem obdobju, ki ga danes imenujemo doba odkritij, so portugalski raziskovalci začeli raziskovati morje z odkritjem tega, kar bo postalo
Brazilija
(1500). V tem času je Portugalska monopolizirala trgovino z začimbami, razdelila svet na hemisfere gospostva s Kastilijo, imperij pa se je razširil z vojaškimi pohodi v Aziji. Vendar so dogodki, kot so
potres v Lizboni leta 1755
, okupacija države med
napoleonskimi vojnami
in neodvisnost Brazilije (1822), v veliki meri izbrisali prejšnje bogastvo Portugalske.
10
Državljanska vojna med liberalnimi konstitucionalisti in konservativnimi absolutisti na Portugalskem zaradi kraljevega nasledstva je trajala od 1828 do 1834.
Potem ko je revolucija leta 1910 odstavila monarhijo, je bila ustanovljena demokratična, a nestabilna prva portugalska republika, ki jo je kasneje nadomestil avtoritarni režim
Estado Novo
. Demokracija je bila obnovljena po
revoluciji nageljnov
(1974), ki je končala portugalsko kolonialno vojno. Kmalu zatem je bila neodvisnost podeljena skoraj vsem njenim čezmorskim ozemljem. Predaja
Macaa
Kitajski (1999) je pomenila konec tega, kar lahko štejemo za enega najdlje živečih kolonialnih imperijev v zgodovini.
Portugalska je pustila globok kulturni, arhitekturni in jezikovni vpliv po vsem svetu z zapuščino okoli 250 milijonov portugalsko govorečih ljudi in številnih kreolov s sedežem na Portugalskem. Je razvita država z naprednim gospodarstvom in visokim življenjskim standardom.
11
Poleg tega se visoko uvršča v mir, demokracijo,
12
svobodo tiska, stabilnost, družbeni napredek, blaginjo in znanje angleščine. Kot članica Združenih narodov, Evropske unije, schengenskega območja in Sveta Evrope (SE), je bila Portugalska tudi ena od ustanovnih članic Nata, evrskega območja, OECD in Skupnosti portugalskih jezikovnih držav.
Etimologija
uredi
uredi kodo
Beseda
Portugalska
po eni verziji izhaja iz rimsko-keltskega krajevnega imena
Portus Cale
13
mesto, kjer zdaj stojita današnji
Porto
in
Vila Nova de Gaia
, ob izlivu reke
Douro
(Duero) na severu današnje Portugalske. Ime mesta izvira iz latinske besede za pristanišče,
portus
, vendar je drugi element
Portus Cale
manj jasen. Glavna razlaga imena je, da gre za
etnonim
, ki izhaja iz
ljudstva Castro
, znanega tudi kot Callaeci,
Gallaeci
ali Gallaecia, ki je zasedlo severozahod Iberskega polotoka.
14
Imeni
Cale
in
Callaici
sta izvor današnjih
Gaia
in
Galicija
15
Zgodovina
uredi
uredi kodo
Glavni članek
Zgodovina Portugalske
Prazgodovina
uredi
uredi kodo
Območje današnje Portugalske so naselili
neandertalci
in nato
Homo sapiens
, ki so se sprehajali po brezmejnem območju severnega Iberskega polotoka. To so bile družbe za samooskrbo in čeprav niso ustanavljale uspešnih naselij, so tvorile organizirane družbe. Neolitska Portugalska je eksperimentirala z udomačitvijo pastirskih živali, vzrejo nekaterih žitnih pridelkov in rečnim ali morskim ribolovom.
16
Nekateri znanstveniki verjamejo, da je na začetku prvega tisočletja pred našim štetjem več valov Keltov vdrlo na Portugalsko iz Srednje Evrope in se poročilo z lokalnim prebivalstvom in tvorilo različna plemena.
17
Druga teorija kaže, da so Kelti naselili zahodno Iberijo/Portugalsko veliko pred kakršnimi koli velikimi keltskimi migracijami iz Srednje Evrope. Poleg tega so številni jezikoslovci, strokovnjaki za staro keltščino, predstavili prepričljive dokaze, da je tarteški jezik, ki so ga nekoč govorili v delih JZ Španije in JZ Portugalske, po strukturi vsaj protokeltski.
18
V tem obdobju in vse do rimskih vpadov je bila
kultura Castro
(različica
kulture žarnih grobišč
) razvita na Portugalskem in v sodobni Galiciji. Ta kultura je skupaj z ohranjenimi elementi atlantske megalitske kulture in prispevki, ki prihajajo iz bolj zahodnih sredozemskih kultur, končala v tako imenovanem
Cultura Castreja
19
Ta poimenovanje se nanaša na značilno keltsko populacijo, imenovano 'dùn', 'dùin' ali 'don' v
gelščini
in ki so jo Rimljani v svojih kronikah imenovali
castrae
Na podlagi rimskih kronik o ljudstvu Callaeci, skupaj z pripovedmi
Lebor Gabála Érenn
20
in interpretacijo obilnih arheoloških ostankov po vsej severni polovici Portugalske in Galicije, je mogoče sklepati, da je obstajala matriarhalna družba z vojaško in versko aristokracijo verjetno fevdalnega tipa. Osebe največje avtoritete so bile poglavar vojaškega tipa in z avtoriteto v svojem Castru ali klanu ter druid, ki se je v glavnem nanašal na zdravstvo in vero, funkcije, ki bi lahko bile skupne več osebam. Keltska kozmogonija je ostala homogena zaradi sposobnosti druidov, da so se srečevali v svetih z druidi drugih območij, kar je zagotavljalo prenos znanja in najpomembnejših dogodkov.
Prve dokumentarne reference na družbo Castro zagotavljajo kronisti rimskih vojaških pohodov, kot so med drugim
Strabon
Herodot
in
Plinij Starejši
, o družbeni organizaciji in opisovanju prebivalcev teh ozemelj, Gallaeci s severne Portugalske kot: »Skupina barbarov, ki preživijo dan v boju, noč pa obedujejo, pijejo in plešejo pod luno«.
Bila so še druga podobna plemena in glavni med njimi so bili Luzitanci; jedro teh ljudi je ležalo v notranjosti osrednje Portugalske, medtem ko so obstajala številna druga sorodna plemena, kot so Kelti iz Alenteja in Cynetes ali Conii iz Algarve. Med plemeni ali pododdelki so bili Bracari, Coelerni, Equaesi, Grovii, Interamici, Leuni, Luanqui, Limici, Narbasi, Nemetati, Paesuri, Quaquerni, Seurbi, Tamagani, Tapoli, Turduli, Turduli Veteres, Turdulorum, Oppida in Turdulorum Zoelae. Feničani – Kartažani so v regiji Algarve ustanovili tudi nekaj majhnih, poltrajnih komercialnih obalnih naselij (kot je Tavira).
Bakrenodobni dolmen
Anta da Arca
Najdišča prazgodovinske skalne umetnosti v dolini Côa.
Megalitski spomeniki Alcalar, zgrajeni v 3. tisočletju pr. n. št.
Primeri kulture Castro na severu Portugalske (9. – 1. st. pr. n. št.) - Citânia de Briteiros
Cividade de Terroso
Rimska Luzitanija in Gallaecia
uredi
uredi kodo
Glavni članki
Luzitanija
Gallaecia
in
Hispanija
Rimski tempelj Évora v Alenteju je ena najbolje ohranjenih rimskih stavb v državi.
Centum Cellas v regiji Beira je rimska vila rustica iz 1. st. n. št.
Rimljani so prvič napadli Iberski polotok leta 219 pr. n. št. Kartažani, rimski nasprotnik v
punskih vojnah
, so bili izgnani iz svojih obalnih kolonij. V zadnjih dneh
Julija Cezarja
je bil skoraj ves polotok priključen
Rimski republiki
Rimsko osvajanje današnjega dela Portugalske je trajalo skoraj dvesto. Leta 155 pr.n.št., ko se je na severu začel upor, je doživela hudo nazadovanje. Luzitanci in druga domorodna plemena so pod vodstvom
Virijata
prevzela nadzor nad vso zahodno Iberijo.
21
Rim je v
Luzitanijo
poslal številne legije in svoje najboljše generale, da bi zadušili upor, a brez uspeha – Luzitanci so osvajali ozemlje. Rimski voditelji so se odločili spremeniti svojo strategijo. Podkupili so Virijatove zaveznike, da so ga ubili. Leta 139 pr. n. št. je bil Virijat umorjen in Tautal je postal vodja Luzitancev.
Rim je postavil kolonialni režim. Popolna romanizacija Luzitanije se je zgodila šele v vizigotski dobi.
Leta 27 pr. n. št. je Luzitanija dobila status
rimske province
. Kasneje je nastala severna provinca Luzitanija, znana kot Gallaecia, s prestolnico v Bracara Augusta, današnja
Braga
22
Po vsej sodobni Portugalski je še vedno veliko ruševin
castros
(hribovskih utrdb) in ostankov kulture Castro. Nekateri mestni ostanki so precej veliki, kot sta
Conímbriga
in
Mirobriga
. Prva, poleg tega, da je ena največjih rimskih naselij na Portugalskem, je uvrščena tudi kot nacionalni spomenik. Conímbriga leži 16 kilometrov od
Coimbre
, ki je bil starodavni
Aeminium
. Na mestu je tudi muzej, ki prikazuje predmete, ki so jih arheologi našli med svojimi izkopavanji.
Po vsej državi je ohranjenih več inženirskih del, kot so kopališča, templji, mostovi, ceste, cirkusi, gledališča in domovi za laike. Najdeni so bili tudi kovanci, nekateri kovani v luzitanski deželi, pa tudi številni kosi keramike. Med sodobnimi zgodovinarji sta
Paulus Orosius
(ok. 375–418)
23
in Hydatius (ok. 400–469), škof Aquae Flaviae (sodobni Chaves), ki sta poročala o zadnjih letih rimske vladavine in prihodu germanskih plemen.
Germanska kraljestva: Svebi in Vizigoti
uredi
uredi kodo
Zemljevid kraljestva Svebov v 5. in 6. stoletju
Vizigotsko kraljestvo v Iberiji okoli leta 560
V zgodnjem 5. stoletju so germanska plemena in sicer
Svebi
in
Vandali
(Silingi in Hasdingi) skupaj s svojimi zavezniki,
Sarmati
in
Alani
, vdrla na Iberski polotok, kjer so oblikovali svoje kraljestvo. Kraljestvo Svebov je bilo germansko post-rimsko kraljestvo, ustanovljeno v nekdanjih rimskih provincah Galecija-Luzitanija. Ostanke alanskih naselij iz 5. stoletja so našli v Alenquerju (iz starega germanskega
Alan kerk
, templja Alanov), Coimbri in Lizboni.
24
Okoli leta 410 in v 6. stoletju je postalo uradno razglašeno kraljestvo Svebov, kjer je kralj Hermerik sklenil mirovno pogodbo z Gallaečani, preden je svoje posesti prepustil svojemu sinu Rechili. Leta 448 je Rechila umrl, pri čemer je državo v širitvi prepustil Rechiarju. Po porazu nad Vizigoti je bilo Svebsko kraljestvo razdeljeno, Frantan in Aguiulfo sta vladala hkrati. Oba sta vladala od 456 do 457, leta, ko je Maldras (457–459) ponovno združil kraljestvo. Po neuspešni rimsko-vizigotski zaroti je bil umorjen. Čeprav zarota ni dosegla svojega resničnega namena, je bilo Svebsko kraljestvo ponovno razdeljeno med dva kralja: Frumar (Frumario 459–463) in Remismund (Remismundo, Maldrasov sin) (459–469), ki bo ponovno združil očetovo kraljestvo leta 463. Zaradi vizigotskega vpliva je bil leta 465 prisiljen sprejeti
arijanstvo
. Do leta 500 je bilo v Iberiji nameščeno Vizigotsko kraljestvo, sedež je imelo v
Toledu
in je napredovalo proti zahodu. Postali so grožnja svebski vladavini. Po Remismundovi smrti leta 469 je nastopilo mračno obdobje, ko skoraj vsa pisna besedila in poročila izginejo. To obdobje je trajalo do leta 550. O tem obdobju je znano le, da je Teodemundo najverjetneje vladal Svebom. Temno obdobje se je končalo z vladavino Karriarica (550–559), ki je leta 550 ponovno uveljavil katoliško krščanstvo. Nasledil ga je Teodemar (559–570), med čigar vladavino je potekal 1. koncil v Bragi (leta 561).
Ilustrirana upodobitev prvega koncila v Bragi iz leta 561
Sveti so pomenili napredek pri organizaciji ozemlja (
paroeciam suevorum
– svebska župnija) in pokristjanjevanju poganskega prebivalstva (
De correctione rusticorum
) pod okriljem svetega
Martina iz Brage
São Martinho de Braga
).
25
Po Teodomirovi smrti je bil njegov naslednik Miro (570–583). V času njegovega vladanja je bil 2. koncil v Bragi (leta 572). Vizigotska državljanska vojna se je začela leta 577. Vmešal se je Miro. Pozneje leta 583 je organiziral tudi neuspešno odpravo za ponovno osvojitev Sevilje. Med vrnitvijo iz te neuspele operacije je Miro umrl.
V Svebskem kraljestvu so se nadaljevali številni notranji boji. Eborico (Eurico, 583–584) je z prestola odstranil Audeca (584–585), ki ni uspel preprečiti invazije Vizigotov pod vodstvom Leovigilda. Vizigotska invazija, dokončana leta 585, je nekoč bogato in rodovitno kraljestvo Svebov spremenila v šesto provinco Gotskega kraljestva.
26
Leovigild je bil okronan za kralja Gallaecie, Hispanije in
Gallia Narbonensis
Svebski kralj Miro in sveti Martin iz Brage; c. 1145
Naslednjih 300 let in do leta 700 so celotnemu Iberskemu polotoku vladali Vizigoti.
27
Pod Vizigoti je bila Gallaecia dobro opredeljen prostor, ki ga je upravljal lasten dož. Doži so bili v tem času povezani z monarhijo in so v vseh zadevah delovali kot knezi. Oba "guvernerja" Vamba in Vittiza sta delovala kot doža (pozneje sta postala kralja v Toledu). Ta dva sta postala znana kot 'vitiziana', ki sta imela sedež na severozahodu in pozvala arabske osvajalce z juga, naj postanejo njihovi zavezniki v boju za oblast leta 711. Kralj
Roderik
Rodrigo
) je bil med nasprotovanjem tej invaziji ubit in tako postal zadnji vizigotski kralj Iberije. Od različnih germanskih skupin, ki so se naselile v zahodni Iberiji, so Svebi zapustili najmočnejšo trajno kulturno dediščino v današnji Portugalski, v Galiciji in zahodnem obrobju Asturije. Po besedah Dana Stanislawskega je portugalski način življenja v regijah severno od Tegusa večinoma podedovan od Svebov, kjer prevladujejo majhne kmetije, za razliko od velikih posesti južne Portugalske.
Bracara Augusta
, sodobno mesto Braga in nekdanja prestolnica Gallaecia, je postala prestolnica Svebov. Poleg kulturnih in nekaterih jezikovnih sledi so Svebi zapustili najvišji germanski genetski prispevek Iberskega polotoka na Portugalskem in v Galiciji.
28
Orozij, ki je takrat prebival v Hispaniji, kaže precej tiho začetno naselitev, prišleki obdelujejo svojo zemljo ali služijo kot telesni stražarji domačinov. Druga germanska skupina, ki je spremljala Svebe in se naselila v Gallaecii, so bili Buri. Naselili so se v regiji med rekama Cávado in Homem, na območju, znanem kot Terras de Bouro (Dežele Burov).
29
Islamsko obdobje in Rekonkvista
uredi
uredi kodo
Kordobski kalifat v začetku 10. stoletja
Današnja celinska Portugalska je bila med letoma 726 in 1249 skupaj z večino sodobne Španije del
Al Andaluza
, po tem ko je
Omajadski kalifat
osvojil Iberski polotok. Ta vladavina je trajala od nekaj desetletij na severu do pet stoletij na jugu.
30
Potem ko je v samo nekaj mesecih premagal Vizigote, se je Omajadski kalifat začel hitro širiti na polotoku. Od leta 726 je dežela, ki je zdaj Portugalska, postala del obsežnega Omajadskega kalifata v
Damasku
, ki se je raztezal od reke
Ind
na indijski podcelini do južne Francije, do propada leta 750. Tega leta je zahodni del imperija pridobil neodvisnost pod
Abd Al Rahmanom I.
z ustanovitvijo
emirata Córdoba
. Po skoraj dveh stoletjih je emirat leta 929 postal
kalifat Córdoba
, vse do njegovega razpada stoletje pozneje, leta 1031, na nič manj kot 23 majhnih kraljestev, imenovanih kraljestva
Taifa
Kip Ibn Qasija pred gradom Mértola v Alenteju
Guvernerji Taifov so se vsak razglasili za emirja svojih provinc in vzpostavili diplomatske odnose s krščanskimi kraljestvi na severu. Večina današnje Portugalske je padla v roke Taife iz Badajoza iz rodbine
Abasidov
Abasidski kalifat
) in po kratkem obdobju efemerne lizbonske Taife leta 1022 padla pod oblast dominion Abbadidov Taife Sevilje. Obdobje Taife se je končalo z osvojitvijo
Almoravidov
, ki so prišli iz Maroka leta 1086 in so zmagali odločilno zmago v bitki pri Sagrajasu, čemur so sledili stoletje pozneje leta 1147, po drugem obdobju Taife,
Almohadi
, prav tako iz Marakeša.
31
Al Andaluz je bil razdeljen na različna okrožja, imenovana
Kura
. Največji Gharb Al-Andalus je bil sestavljen iz desetih kurov,
32
vsak z ločenim glavnim mestom in guvernerjem. Glavna mesta tega obdobja na Portugalskem so bila v južni polovici države: Beja, Silves, Alcácer do Sal, Santarém in Lizbona. Muslimansko prebivalstvo regije so sestavljali predvsem domači iberski spreobrnjenci v islam (tako imenovani
Muwallad
ali
Muladi
) in
berberi
. Arabci so bili predvsem plemiči iz Sirije in Omana; in čeprav maloštevilni, so sestavljali elito prebivalstva. Berberi so bili prvotno iz
gorovja Rif
in
Atlasa
v severni Afriki in so bili nomadi.
Portugalska grofija
uredi
uredi kodo
Kip grofa Vímara Peresa, prvega portugalskega grofa
Asturskega vizigotskega plemiča po imenu Pelagija Asturskega so leta 718 številni izrinjeni vizigotski plemiči izvolili za vodjo[66]. Pelagij je pozval, naj se preostanek krščanskih vizigotskih vojsk upre Mavrom in se ponovno združi v neosvojenem severnem asturskem višavju, danes bolj znanem kot
Kantabrijsko gorovje
, v današnjem majhnem gorskem območju v severozahodni Španiji, ki meji na
Biskajski zaliv
33
Pelagijev načrt je bil uporabiti Kantabrijske gore kot zatočišče in zaščito pred vdorom Mavrov. Nato je želel ponovno združiti krščanske vojske Iberskega polotoka in uporabiti Kantabrijske gore kot odskočno desko, s katere bi si lahko povrnil svoje ozemlje. Po tem, ko je leta 722 premagal Mavre v
bitki pri Covadongi
, je bil Pelagij razglašen za kralja, s čimer je ustanovil krščansko
Asturisko kraljestvo
in začel vojno za ponovno osvajanje, v portugalščini znano kot
Reconquista Cristã
Konec 9. stoletja je območje Portugalske med rekama Minho in Duero od Mavrov ponovno osvojil plemič in vitez Vímara Peres po ukazu kralja Alfonsa III. Asturskega. Ko je ugotovil, da je imela regija prej dve veliki mesti – Portus Cale na obali in Braga v notranjosti, s številnimi mesti, ki so zdaj zapuščena –, se je odločil, da jih ponovno naselijo in obnovijo s portugalskimi in galicijskimi begunci ter drugimi kristjani.
34
Poleg Arabcev z juga so obalne regije na severu napadali tudi
Normani
in
Vikingi
, predvsem od leta 844. Zadnja velika invazija preko reke Minho se je končala s porazom Olafa. II Haraldssona leta 1014 proti galicijskemu plemstvu, ki je tudi ustavilo nadaljnje napredovanje v Portugalsko grofijo (
Condado de Portugal
).
Henrik Burgundski prejme investituro Portugalske grofije leta 1096 od leónskega in kastiljskega kralja Alfonza VI.
, Claudius Jacquand
Grof Vímara Peres
35
je organiziral regijo, ki jo je ponovno osvojil, in jo povzdignil v status grofije ter jo poimenoval
Portugalska grofija
po glavnem pristaniškem mestu regije –
Portus Cale
ali sodobni
Porto
. Eno prvih mest, ki jih je Vimara Peres ustanovil v tem času, je Vimaranes, danes znan kot
Guimarães
– »rojstni kraj portugalskega naroda«
ali »mesto zibelka«
Cidade Berço
v portugalščini).
Potem ko je Portugalsko grofijo priključil eni od številnih grofij, ki so sestavljale Astursko kraljestvo, je kralj Alfonz III. Asturski leta 868 umestil Vímaro Peresa za prvega grofa Portus Cale (Portugalska). Regija je postala znana kot
Portucale
Portugale
in hkrati
Portugália
–Portugalska grofija.
Kasneje je bila Kraljevina Asturija razdeljena na številna krščanska kraljestva v Severni Iberiji zaradi dinastičnih delitev dediščine med kraljevimi potomci. S prisilno abdikacijo Alfonza III. Asturskega s strani njegovih sinov leta 910 se je kraljestvo razdelilo na tri ločena kraljestva. Tri kraljestva so se leta 924 na koncu ponovno združila pod krono
Leóna
Leta 1093 je Alfonz VI. Leonski podelil grofijo Henriku Burgundskemu in ga poročil s svojo nezakonsko hčerko Terezo Leonsko zaradi njegove vloge pri ponovnem osvajanju dežele od Mavrov. Henrik je ustanovil svojo novo grofijo v
Bracara Augusta
(sodobna Braga), glavnem mestu starorimske province in tudi prejšnji prestolnici več kraljestev v prvih tisočletjih.
Neodvisnost in Alfonzova doba
uredi
uredi kodo
Bitka pri Ouriqueju, 1139
Obleganje Lizbone, 1147
24. junija 1128 se je pri Guimarãesu zgodila bitka pri São Mamedeju.
Afonso Henriques
, portugalski grof, je premagal svojo mater grofico Terezo in njenega ljubimca Fernão Peres de Trava, s čimer se je uveljavil kot edini vodja. Afonso je nato obrnil svoje roke proti Mavrom na jugu.
Afonsovi pohodi so bili uspešni in 25. julija 1139 je dosegel izjemno zmago v bitki pri Ouriqueu, takoj zatem pa so ga njegovi vojaki soglasno razglasili za kralja Portugalske. To tradicionalno velja za priložnost, ko se je Portugalska grofija kot fevd Kraljevine León preoblikovala v neodvisno Kraljevino Portugalsko.
Afonz je nato ustanovil prvi
portugalski
cortes
(zbor predstavnikov stanov kraljestva) v Lamegu, kjer ga je okronal nadškof v Bragi, čeprav je bila veljavnost Cortesa Lamego sporna in imenovana mit, ustvarjen med portugalsko obnovitveno vojno. Afonza je leta 1143 priznal leónski kralj Alfonz VII., leta 1179 pa
papež Aleksander III.
Afonso Henriques je bil zadnji portugalski grof in prvi portugalski kralj po zmagi v bitki pri Ouriqueu leta 1139. (Upodobljen v iluminiranem rokopisu iz 1530-ih)
V obdobju rekonkviste so kristjani znova osvojili Iberski polotok izpod mavrske prevlade. Afonz I. in njegovi nasledniki so se ob pomoči vojaških samostanskih redov pomaknili proti jugu, da bi pregnali Mavre. V tem času je Portugalska pokrivala približno polovico svojega sedanjega območja. Leta 1249 se je rekonkvista končala z zavzetjem
Algarve
in popolnim izgonom zadnjih mavrskih naselij na južni obali, s čimer je Portugalska z manjšimi izjemami dobila današnje meje.
V eni od teh situacij konflikta s Kastiljskim kraljestvom je Dinis I. Portugalski s kraljem Fernandom IV. Kastiljskim (ki ga je kot mladoletnika zastopala njegova mati, kraljica Maria de Molina) podpisal Alcañiceško pogodbo (1297), ki je določala, da je Portugalska ukinila dogovorjene pogodbe proti Kastiljskemu kraljestvu zaradi podpore infanta Juana de Castilla. Ta pogodba je med drugim vzpostavila razmejitev meje med kraljestvom Portugalsko in kraljestvom Leon, kamor je bilo vključeno sporno mesto Olivenza.
Vladavina Dinisa I. (Denis I.), Afonza IV. in Pedra I. (Peter I.) je bila večinoma v miru s krščanskimi kraljestvi Iberija.
Leta 1348 in 1349 je Portugalsko, tako kot ostalo Evropo, uničila
črna smrt
36
Leta 1373 je Portugalska sklenila zavezništvo z Anglijo, ki je najdaljša zveza na svetu. Sčasoma je to preseglo geopolitično in vojaško sodelovanje (zaščita interesov obeh držav v Afriki, Ameriki in Aziji pred francoskimi, španskimi in nizozemskimi tekmeci) in ohranilo močne trgovinske in kulturne vezi med obema starima evropskima zaveznikoma. Zlasti v regiji Oporto je še danes viden angleški vpliv.
Ivanova era in doba odkritij
uredi
uredi kodo
Zmaga Ivana I. Portugalskega v bitki pri Aljubarroti je zagotovila Avižanom zahtevi na prestol.
Samostan Batalha
je postavil kralj Ivan I. v spomin na svojo zmago v krizi proti Kastiliji 1383–1385.
Leta 1383 je Ivan I. Kastiljski, mož Beatrice Portugalske in zet Ferdinanda I. Portugalskega, zahteval portugalski prestol. Frakcija drobnih plemičev in navadnih ljudi, ki jo je vodil Ivan Avižanski (pozneje portugalski kralj Ivan I.) in poveljeval general Nuno Álvares Pereira, je v bitki pri Aljubarroti premagala Kastiljce. S to bitko je rodbina
Avižanov
postala vladajoča rodbina Portugalske.
Portugalska je vodila evropsko raziskovanje sveta in
dobo odkritij
. Princ
Henrik Pomorščak
, sin portugalskega kralja Ivana I., je postal glavni pokrovitelj in vodja tega podviga. V tem obdobju je Portugalska raziskovala
Atlantski ocean
in odkrila atlantske arhipelage
Azore
Madeiro
in
Zelenortske otoke
; raziskovala afriško obalo; kolonizirana izbrana območja Afrike; odkrila vzhodno pot v Indijo okoli
Rta dobrega upanja
; odkrila
Brazilijo
, raziskala
Indijski ocean
, vzpostavila trgovske poti po večini južne Azije; in poslala prva neposredna evropska pomorska trgovinska in diplomatska predstavništva na Kitajsko in Japonsko.
Leta 1415 je Portugalska pridobila prvo od svojih čezmorskih kolonij z osvojitvijo Ceute, prvega uspešnega islamskega trgovskega središča v Severni Afriki. Sledila so prva odkritja v Atlantiku: Madeira in Azori, ki so privedla do prvih kolonizacij.
Henrik Pomorščak
Skozi 15. stoletje so portugalski raziskovalci pluli ob obali Afrike in ustanovili trgovske postojanke za več običajnih vrst blaga, s katerim se je takrat trgovalo, od zlata do sužnjev, ko so iskali pot v Indijo in njene začimbe, po katerih so hrepeneli v Evropi.
Pogodbo iz Tordesillasa
, ki naj bi rešila spor, ki je nastal po vrnitvi
Krištofa Kolumba
, je sklenil
papež Aleksander VI.
, posrednik med Portugalsko in Španijo. Podpisana je bila 7. junija 1494 in je na novo odkrita zemljišča zunaj Evrope razdelila med obe državi vzdolž poldnevnika 370 milj zahodno od Zelenortskih otokov (ob zahodni obali Afrike).
Vasco da Gama
Leta 1498 je
Vasco da Gama
uresničil tisto, za kar si je zadal Kolumb in postal prvi Evropejec, ki je po morju dosegel Indijo, prinesel gospodarsko blaginjo Portugalski in njenemu prebivalstvu z 1,7 milijona prebivalcev ter pomagal pri začetku
portugalske renesanse
. Leta 1500 je portugalski raziskovalec Gaspar Corte-Real dosegel današnjo Kanado in ustanovil mesto Portugalska Cove-St. Philip's, Nnvo Fundlandijo in Labrador, veliko pred Francozi in Angleži v 17. stoletju in je bila le ena izmed mnogih portugalskih kolonizacijskih Amerik.
37
Leta 1500 je
Pedro Álvares Cabral
odkril Brazilijo in jo zahteval za Portugalsko.
38
Deset let pozneje je
Afonso de Albuquerque
osvojil
Goo
Indiji
Muscat
in Hormuz v
Perzijskem zalivu
ter
Melako
, ki je zdaj država v
Maleziji
. Tako je imel portugalski imperij prevlado nad trgovino v Indijskem oceanu in južnem Atlantiku. Portugalski mornarji so se odločili doseči vzhodno Azijo s plovbo proti vzhodu iz Evrope in pristali na mestih, kot so Tajvan, Japonska, otok
Timor
in na
Molukih
Čeprav je dolgo časa veljalo, da so bili Nizozemci prvi Evropejci, ki so prispeli v Avstralijo, obstaja tudi nekaj dokazov, da so Portugalci morda odkrili Avstralijo leta 1521.
39
Od leta 1519 do 1522 je
Ferdinand Magellan
(Fernão de Magalhães) organiziral špansko odpravo v Vzhodno Indijo, ki je privedla do prvega obkrožanja sveta. Magellan se ni nikoli vrnil v Evropo, saj so ga leta 1521 ubili domačini na Filipinih.
Zaragoška pogodba, podpisana 22. aprila 1529 med Portugalsko in Španijo, je določila antimeridian do razmejitvene črte, določene v pogodbi iz Tordesillasa.
Zaradi vseh teh dejavnikov je od 15. stoletja do poznega 16. stoletja Portugalska postala ena glavnih svetovnih gospodarskih, vojaških in političnih sil. (Glej tudi:
Portugalski imperij
Iberska unija, obnova in zgodnja brigantinska doba
uredi
uredi kodo
Območja po vsem svetu, ki so bila na neki točki svoje zgodovine del portugalskega imperija
Portugalska je prostovoljno vstopila v dinastično unijo med letoma 1580 in 1640. To se je zgodilo, ker sta zadnja dva kralja iz rodbine Aviz – kralj Sebastian, ki je umrl v bitki pri Alcácer Quibirju v Maroku, in njegov prastric in naslednik, kralj kardinal Henrik Portugalski – oba sta umrla brez dedičev, kar je povzročilo portugalsko nasledstveno krizo leta 1580.
Kasneje je španski prestol prevzel
Filip II. Španski
in je bil sprejet kot Filip I. Portugalski. Portugalska ni izgubila svoje formalne neodvisnosti in je za kratek čas oblikovala zvezo kraljestev. V tem času je bila Španija geografska
regija
40
Združitev obeh kron je Portugalski odvzela neodvisno zunanjo politiko in jo pripeljala do vpletenosti v
osemdesetletno vojno
med Španijo in Nizozemsko.
Vojna je povzročila poslabšanje odnosov z najstarejšo zaveznico Portugalske, Anglijo, in izgubo Hormuza, strateške trgovske postaje med
Iranom
in
Omanom
. Od leta 1595 do 1663 je nizozemsko-portugalska vojna vključevala predvsem nizozemske družbe, ki so vdrle v številne portugalske kolonije in komercialne interese v Braziliji, Afriki, Indiji in na Daljnem vzhodu, kar je povzročilo izgubo portugalskega indijskega monopola na morju. Leta 1640 je
Ivan IV. Portugalski
vodil vstajo, ki so jo podprli nezadovoljni plemiči, in je bil razglašen za kralja. Portugalska obnovitvena vojna je končala šestdesetletno obdobje Iberske unije pod
Habsburžani
. To je bil začetek rodbine
Bragança
, ki je vladala na Portugalskem do leta 1910.
Kralj Ivan V. je skrbel za številna umetniška dela, s čimer si je prislužil epitet portugalskega sončnega kralja.
Kraljevski palačni kompleks Mafra, Unescov seznam svetovne dediščine.
Najstarejši sin kralja Ivana IV. je zavladal kot Afonz VI., vendar ga je zaradi fizičnih in duševnih težav premagal Luís de Vasconcelos e Sousa, 3. grof Castelo Melhor. V palačnem udaru, ki sta ga organizirala kraljeva žena Maria Francisca Savojska in njegov brat Pedro, vojvoda Beja, je bil kralj Afonz VI. razglašen za duševno nesposobnega in izgnan najprej na Azore in nato v kraljevo
palačo Sintra
zunaj Lizbone. Po Afonsovi smrti je Pedro prišel na prestol kot kralj
Pedro II.
V času Pedrove vladavine se je utrdila narodna neodvisnost, imperialna širitev in naložbe v domačo proizvodnjo.
Sin Petra II.,
Ivan V. Portugalski
, je videl vladavino, za katero je značilen priliv zlata v blagajne kraljeve zakladnice, ki ga je večinoma dobavljala
kraljeva petina
(davek na plemenite kovine), ki so jo prejemali od
portugalskih kolonij
Brazilije in Maranhãa.
Brez upoštevanja tradicionalnih portugalskih institucij upravljanja je Ivan V. deloval kot absolutni monarh in skoraj izčrpal davčne prihodke države za ambiciozna arhitekturna dela, predvsem
palačo Mafra
, ter od naročil in dodatkov za svoje velike umetniške in literarne zbirke.
Zaradi hrepenenja po mednarodnem diplomatskem priznanju je Ivan porabil velike vsote tudi za veleposlaništva, ki jih je pošiljal na evropske dvore, najbolj znani sta bili tisti, ki jih je poslal v Pariz leta 1715 in v Rim leta 1716.
Uradne ocene – in večina dosedanjih ocen – uvrščajo število portugalskih migrantov v
kolonialno Brazilijo
med zlato mrzlico 18. stoletja na 600.000.
41
To je predstavljalo eno največjih premikov evropskega prebivalstva v kolonije v Ameriki v kolonialnih časih.
Pombalova era in razsvetljenstvo
uredi
uredi kodo
Prvi markiz Pombal je dejansko vladal Portugalski kot razsvetljeni despot v času vladavine kralja Jožefa I.
Leta 1738 je
fidalgo
– plemič – Sebastião José de Carvalho e Melo (kasneje oplemeniten kot 1. markiz Pombal) začel diplomatsko kariero kot portugalski veleposlanik v Londonu in pozneje na Dunaju. Portugalska kraljica žena, nadvojvodinja
Maria Ana Avstrijska
, je imela rada Carvalho e Mela; in potem ko mu je umrla prva žena, je ovdovelemu Carvalho e Melu uredila drugo poroko s hčerko avstrijskega feldmaršala
Leopolda Josefa
, grofa von Dauna. Kralj
Ivan V. Portugalski
pa ni bil zadovoljen in je leta 1749 odpoklical Carvalho e Mela na Portugalsko. Ivan V. je naslednje leto umrl, okronan je bil njegov sin Jožef. V nasprotju s svojim očetom je bil Jožefu Carvalho e Melo naklonjen in z odobritvijo kraljice matere je Carvalho e Mela imenoval za ministra za zunanje zadeve.
Ko se je kraljevo zaupanje v Carvalho e Mela povečalo, mu je kralj zaupal večji nadzor nad državo. Do leta 1755 je postal predsednik vlade Sebastião José de Carvalho e Melo. Navdušen nad britanskim gospodarskim uspehom, ki mu je bil priča iz časa veleposlanika, je podobno gospodarsko politiko uspešno izvajal na Portugalskem. Odpravil je
suženjstvo
v celinski Portugalski in v portugalskih kolonijah v Indiji, reorganiziral vojsko in mornarico, prestrukturiral
univerzo v Coimbri
in končal pravno diskriminacijo različnih krščanskih sekt na Portugalskem z odpravo razlikovanja med starimi in novimi kristjani.
Največje reforme Carvalho e Mela so bile gospodarske in finančne, z ustanovitvijo več podjetij in cehov, ki so urejali vsako trgovsko dejavnost. Ustvaril je enega prvih sistemov označevanja geografskega porekla na svetu z razmejitvijo regije za proizvodnjo Porta, da bi zagotovil kakovost vina; in to je bil prvi poskus nadzora kakovosti in proizvodnje vina v Evropi. Vladal je z močno roko, tako da je uvedel strog zakon vsem slojem portugalske družbe, od visokega plemstva do najrevnejšega delavskega razreda, skupaj s širokim pregledom davčnega sistema države. Te reforme so mu pridobile sovražnike v višjih slojih, zlasti med visokim plemstvom, ki ga je preziralo kot družbenega nadobudneža.
Potres v Lizboni leta 1755
je uničil Portugalsko z ocenjeno magnitudo med 8,5 in 9,0.
Katastrofa je prizadela Portugalsko zjutraj 1. novembra 1755, ko je Lizbono prizadel silovit
potres
z ocenjeno trenutno magnitudo 8,5–9. Mesto je bilo zaradi potresa in kasnejšega
cunamija
ter
požarov
, ki so sledili, zravnano s tlemi.
42
Carvalho e Melo je po nesreči preživel, nato pa se je takoj lotil obnove mesta s svojim znamenitim citatom: »Kaj zdaj? Pokopavamo mrtve in skrbimo za žive.«
Kljub nesreči in velikemu številu smrtnih žrtev Lizbona ni utrpela nobenih epidemij in je bila v manj kot enem letu že obnovljena. Novo mestno središče Lizbone je bilo zasnovano tako, da se upre kasnejšim potresom. Arhitekturni modeli so bili zgrajeni za preizkuse, učinki potresa pa so bili simulirani tako, da so vojaki korakali okoli modelov. Stavbe in veliki trgi
Pombalinovega središča mesta
še vedno ostajajo ena od turističnih znamenitosti Lizbone. Carvalho e Melo je prav tako pomembno prispeval k študiju
seizmologije
z oblikovanjem podrobne raziskave o učinkih potresa,
Župnijski spomini leta 1758
, ki so bili poslani v vse župnije v državi, vsebujejo nalogo organizirano po načrtu, ki je vseboval šestdeset pisnih vprašanj; Zbrani odgovori, ki prenašajo poročila ne le o škodi, ki jo je utrpel potres, temveč tudi o lokalni geografiji, demografiji, zgodovini in gospodarstvu, so dragoceni zgodovinski dokumenti in so shranjeni v državnem arhivu države; to bogastvo informacij omogoča sodobnim znanstvenikom, da rekonstruirajo dogodek z določeno mero znanstvene natančnosti.
Po potresu je Jožef I. svojemu premierju dal še več moči, Carvalho de Melo pa je postal močan, napreden diktator. Ko je njegova moč rasla, se je povečalo število njegovih sovražnikov in pogosti so bili ostri spori z višjim plemstvom. Leta 1758 je bil Jožef I. ranjen v poskusu atentata. Družina Távora in vojvoda Aveiro sta bila vpletena in po hitrem sojenju po hitrem postopku usmrčena. Naslednje leto so bili ukinjeni
jezuiti
in izgnani iz države, njihovo premoženje pa je krona zaplenila. Carvalho e Melo ni prizanesel nobenemu vpletenemu, celo ženskam in otrokom ne (8-letna Leonor de Almeida Portugalska je bila devetnajst let zaprta v samostanu). To je bila zadnja poteza, ki je zatrla vso opozicijo z javnim dokazovanjem, da je celo aristokracija nemočna pred kraljevim lojalnim ministrom. Jožef I. je leta 1759 poplemenitil Carvalho e Mela za grofa Oeirasa.
Leta 1762 je Španija v okviru
sedemletne vojne
napadla portugalsko ozemlje, vendar je bil do leta 1763 obnovljen
status quo
med Španijo in Portugalsko pred vojno.
Po aferi Távora novi grof Oeiras ni poznal nasprotovanja. Leta 1770 je pod naslovom "Marquês de Pombal" do smrti Jožefa I. leta 1777 dejansko vladal Portugalski.
Novi vladar, portugalska kraljica
Maria I. Portugalska
, markiza de Pombala ni marala zaradi moči, ki si jo je nabral in mu nikoli ni oprostila neusmiljenosti, s katero je odgnal družino Távora. O b njenem prevzemu prestola je umaknila vse njegove politične pisarne. Markiz de Pombal je bil pregnan na njegovo posestvo v Pombal, kjer je leta 1782 umrl.
Vendar pa zgodovinarji tudi trdijo, da je bilo Pombalovo "razsvetljenje", čeprav daljnosežno, predvsem mehanizem za krepitev avtokracije na račun individualne svobode in zlasti aparat za zatiranje opozicije, zatiranje kritike in pospeševanje kolonialnega gospodarskega izkoriščanja ter krepitev knjige cenzura in utrjevanje osebnega nadzora in dobička.
43
Napoleonova doba
uredi
uredi kodo
Odhod portugalskega kraljevega dvora v Brazilijo leta 1808
Alegorija kreposti princa regenta Ivana
; Domingos Sequeira, 1810
Z okupacijo Napoleona je Portugalska začela počasi, a neizprosno propadati, kar je trajalo vse do 20. stoletja. Ta upad je pospešila neodvisnost Brazilije, največje kolonialne posesti države.
Jeseni 1807 je Napoleon premaknil francoske čete skozi Španijo, da bi napadel Portugalsko. Od leta 1807 do 1811 so se britansko-portugalske sile uspešno borile proti francoski invaziji v
polotoški vojni
, med katero so se kraljeva družina in portugalsko plemstvo, vključno z Marijo I., preselili na portugalsko ozemlje Brazilije, ki je bila takrat kolonija portugalskega imperija v Južni Ameriki. Ta epizoda je znana kot
prenos portugalskega dvora v Brazilijo
Leta 1807, ko se je Napoleonova vojska približala Lizboni, je portugalski princ regent
Ivan VI. Portugalski
prenesel svoj dvor v Brazilijo in Rio de Janeiro določil kot prestolnico portugalskega imperija. Leta 1815 je bila Brazilija razglašena za kraljestvo, z njo pa je bila združena Kraljevina Portugalska, ki je tvorila plurikontinentalno državo, Združeno kraljestvo Portugalske, Brazilijo in Algarve.
Frontispic
portugalske ustave iz leta 1826 s kraljem-cesarjem Petrom IV. in njegovo hčerko kraljico Marijo II.
Zaradi spremembe statusa in prihoda portugalske kraljeve družine so se brazilski upravni, državljanski, gospodarski, vojaški, izobraževalni in znanstveni aparat razširili in močno posodobili. Portugalci in njihove zavezniške britanske čete so se borile proti francoski invaziji na Portugalsko in do leta 1815 so se razmere v Evropi dovolj ohladile, da bi se Ivan VI. lahko varno vrnil v Lizbono. Vendar je portugalski kralj ostal v Braziliji, dokler ni liberalna revolucija leta 1820, ki se je začela v Portu, zahtevala njegovo vrnitev v Lizbono leta 1821.
Tako se je vrnil na Portugalsko, vendar je svojega sina Pedra prepustil vodenju Brazilije. Ko je portugalska vlada naslednje leto poskušala vrniti Kraljevino Brazilijo v podrejeni status, je njegov sin
Pedro
ob izjemni podpori brazilskih elit razglasil neodvisnost Brazilije od Portugalske.
Cisplatina
(današnja suverena država
Urugvaj
) na jugu je bila ena zadnjih dodatkov ozemlju Brazilije pod portugalsko oblastjo.
Neodvisnost Brazilije je bila priznana leta 1825, s čimer je kralj Pedro I. podelil svojemu očetu naslovno čast brazilskega kralja. Smrt Ivana VI. leta 1826 je povzročila resna vprašanja v njegovem nasledstvu. Čeprav je bil Pedro njegov dedič in je kratek čas vladal kot Pedro IV., je bil njegov status brazilskega monarha za oba naroda videti kot ovira pri obvladovanju portugalskega prestola. Pedro je abdiciral v korist svoje hčerke
Marije II.
. Vendar je Pedrov brat, infant Mihael, v protestu zahteval prestol. Potem ko predlog za poroko Miguela in Marije ni uspel, je Miguel leta 1828 prevzel oblast kot kralj
Mihael Portugalski
. Da bi branil hčerine pravice do prestola, je Pedro sprožil liberalne vojne, da bi ponovno postavil svojo hčer in vzpostavil ustavno monarhijo na Portugalskem. Vojna se je končala leta 1834 z Mihaelovim porazom, razglasitvijo ustave in ponovno vzpostavitvijo kraljice Marije II.
Ustavna monarhija
uredi
uredi kodo
Od zgoraj navzdol: Lizbonski kraljev umor (1908), priznanje Manuela II. za kralja (1908) in razglasitev republike (1910)
Kraljica Marija II. in sin kralja
Ferdinanda II.
, kralj
Peter V.
sta modernizirala državo med svojo kratko vladavino (1853–1861). Pod njegovim vladanjem so bile zgrajene ceste, telegrafi in železnice ter napredek v javnem zdravstvu. Njegova priljubljenost se je povečala, ko je med izbruhom
kolere
v letih 1853–1856 obiskoval bolnišnice, kjer je delil darila in tolažil bolne. Petrovo vladanje je bilo kratko, saj je umrl zaradi kolere leta 1861, po vrsti smrti v kraljevi družini, vključno z njegovima bratoma infantom Fernandom in Ivanom, vojvodom Beja in njegovo ženo Štefanijo Hohenzollern-Sigmaringen. Ker Peter ni imel otrok, se je na prestol povzpel njegov brat
Ludvik Portugalski
in nadaljeval modernizacijo.
Na vrhuncu evropskega kolonializma v 19. stoletju je Portugalska že izgubila svoje ozemlje v Južni Ameriki in vse razen nekaj oporišč v Aziji.
Luanda
Benguela
Bissau
Lourenço Marques
Porto Amboim
in otok
Mozambik
so bili med najstarejšimi portugalskimi pristaniškimi mesti na afriških ozemljih. V tej fazi se je portugalski kolonializem osredotočil na razširitev svojih postojank v Afriki na državna ozemlja, da bi konkurirala drugim tamkajšnjim evropskim silam.
Berlinsko konferenco
leta 1884 so portugalska ozemlja v Afriki na zahtevo Portugalske uradno vzpostavila svoje meje, da bi zaščitila večstoletne portugalske interese na celini pred rivalstvom, ki ga je pritegnila
Borba za Afriko
. Portugalska mesta v Afriki, kot so Nova Lisboa, Sá da Bandeira, Silva Porto, Malanje, Tete, Vila Junqueiro, Vila Pery in Vila Cabral, so bila ustanovljena ali preoblikovana v notranjosti v tem obdobju in pozneje. Ustanovljena so bila tudi nova obalna mesta, kot so Beira, Moçâmedes, Lobito, João Belo, Nacala in Porto Amélia. Že pred prelomom v 20. stoletje so se začele graditi železniške proge, kot sta benguelska železnica v Angoli in železnica Beira v Mozambiku, da bi povezovala obalna območja in izbrane celinske regije.
Druge epizode v tem obdobju portugalske prisotnosti v Afriki vključujejo britanski ultimat iz leta 1890. To je prisililo portugalsko vojsko, da se je umaknila z dežele med portugalskima kolonijama Mozambikom in Angolo (večji del današnjega
Zimbabveja
in
Zambije
), ki si jih je zahtevala Portugalska in vključila v svoj "Rožnati zemljevid", kar je nasprotovalo britanskim težnjam po izgradnji železnice od Rta do Kaira.
Portugalska ozemlja v Afriki so bila
Zelenortski otoki
Sao Tome in Principe
Portugalska Gvineja
Portugalska Angola
in
Portugalski Mozambik
. Pod portugalsko oblastjo je bila tudi majhna trdnjava São João Baptista de Ajudá na obali Dahomeja. Poleg tega je Portugalska še vedno vladala azijskim ozemljem portugalske Indije, portugalskega Timorja in portugalskega Macaa.
1. februarja 1908 sta portugalskega kralja Dom Carlosa I. in njegovega dediča ter njegovega najstarejšega sina, princa Royal Dom Luísa Filipeja, vojvodo Bragança, ubila v Lizboni v Terreiro do Paço dva portugalska republikanska revolucionarja Alfredo Luís da Costa. in Manuel Buíça. Pod njegovo vladavino je Portugalska dvakrat razglasila bankrot – najprej 14. junija 1892, nato pa še 10. maja 1902 – kar je povzročilo družbene pretrese, gospodarske motnje, jezne proteste, uppore in kritiko monarhije. Njegov drugi in najmlajši sin, Manuel II. Portugalski, je postal novi kralj, vendar ga je nazadnje strmoglavila portugalska republikanska revolucija 5. oktobra 1910, ki je odpravila monarhijo in na Portugalskem postavila republiško vlado, zaradi česar je on in njegova kraljeva družina pobegnila v izgnanstvo v London.
Prva republika in Estado Novo
uredi
uredi kodo
Od leve proti desni: predsednik Bernardino Machado, predsednik Teófilo Braga, predsednik António José de Almeida in premier Afonso Costa; 1911
Nova republika je imela veliko težav. Portugalska je imela 45 različnih vlad v samo 15 letih. Med
prvo svetovno vojno
(1914–1918) je Portugalska pomagala zaveznikom v boju proti silam osi. Toda vojna je prizadela njeno šibko gospodarstvo. Politična nestabilnost in gospodarske slabosti so bile plodna tla za kaos in nemire v času prve portugalske republike. Ti pogoji so privedli do propadle severne monarhije, državnega udara 28. maja 1926 in ustanovitve nacionalne diktature (
Ditadura Nacional
). To je posledično vodilo do vzpostavitve desne diktature
Estado Novo
pod vodstvom
Antónia de Oliveire Salazarja
leta 1933.
Portugalska je v
drugi svetovni vojni
ostala nevtralna. Od 1940-ih do 1960-ih je bila Portugalska ustanovna članica Nata, OECD in Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA). Postopoma so se začeli novi projekti gospodarskega razvoja in preselitev celinskih portugalskih državljanov v čezmorske province v Afriki, pri čemer sta bili glavni cilji teh pobud Angola in Mozambik kot največji in najbogatejša čezmorska ozemlja. Ta dejanja so bila uporabljena za potrditev statusa Portugalske kot transkontinentalne države in ne kot kolonialnega imperija.
Po osamosvojitvi Indije leta 1947 so proindijski prebivalci Dadra in Nagar Havelija s podporo indijske vlade in s pomočjo organizacij, ki so se zavzemale za neodvisnost, leta 1954 ločili ozemlja Dadra in Nagar Haveli od portugalske oblasti. Leta 1961 je bila priključitev trdnjave São João Baptista de Ajudá k Republiki Dahomej začetek procesa, ki je pripeljal do dokončnega razpada stoletja starega portugalskega imperija.
António de Oliveira Salazar je vladal Portugalski od leta 1932 do 1968 v okviru režima Estado Novo.
Po popisu iz leta 1921 je imel São João Baptista de Ajudá 5 prebivalcev in v trenutku ultimata dahomejske vlade je imel le 2 prebivalca, ki sta predstavljala portugalsko suverenost.
Še en prisilni umik s čezmorskih ozemelj se je zgodil decembra 1961, ko je Portugalska zavrnila odpovedati se ozemljem Goa, Daman in Diu v Indiji. Posledično sta bili portugalska vojska in mornarica vpleteni v oboroženi spopad v svoji koloniji portugalska Indija proti indijskim oboroženim silam.
Posledica operacij je bil poraz in predaja omejene portugalske obrambne garnizije, ki se je bila prisiljena predati veliko večji vojaški sili. Rezultat je bila izguba preostalih portugalskih ozemelj na indijski podcelini. Portugalski režim je zavrnil priznanje indijske suverenosti nad priključenimi ozemlji, ki so bila še naprej zastopana v portugalski državni skupščini do vojaškega udara leta 1974.
Tudi v zgodnjih 1960-ih so gibanja za neodvisnost v portugalskih čezmorskih provincah Angola, Mozambik in Gvineja v Afriki povzročila portugalsko kolonialno vojno (1961–1974).
V celotnem obdobju kolonialne vojne se je Portugalska morala soočiti z naraščajočim nesoglasjem, embargom na orožje in drugimi kaznovalnimi sankcijami, ki jih je uvedla večina mednarodne skupnosti. Vendar pa je avtoritarni in konservativni režim Estado Novo, ki ga je najprej postavil in ga vodil António de Oliveira Salazar, od leta 1968 dalje pa vodil Marcelo Caetano, skušal ohraniti obsežen večstoletni medcelinski imperij s skupno površino 2.168.071
km
44
Revolucija nageljnov in evropske integracije
uredi
uredi kodo
Portugalska Afrika pred osamosvojitvijo leta 1975
Portugalska vlada in vojska sta se upirali dekolonizaciji svojih čezmorskih ozemelj do aprila 1974, ko je levičarski vojaški udar v Lizboni, znan kot
revolucija nageljnov
, vodil pot do neodvisnosti čezmorskih ozemelj v Afriki in Aziji ter za obnovo demokracije po dveh letih prehodnega obdobja, znanega kot PREC (
Processo Revolucionário Em Curso
). Za to obdobje so bili značilni družbeni pretresi in spori o oblasti med levimi in desnimi političnimi silami. Do poletja 1975 je bila napetost med njimi tako visoka, da je bila država na robu državljanske vojne. Sile, povezane s skrajno levico, so 25. novembra izvedle nadaljnji državni udar, vendar je Skupina devetih, zmerna vojaška frakcija, takoj sprožila protiudar. Glavna epizoda tega spopada je bil uspešen napad zmernih sil polka komandosov na vojašnice polka vojaške policije, kjer je prevladovala levica, pri čemer so v akciji ubili tri vojake. Zmagala je Skupina devetih in tako preprečila vzpostavitev komunistične države na Portugalskem in končala obdobje politične nestabilnosti v državi. Umik s čezmorskih ozemelj in sprejetje pogojev njihove neodvisnosti s strani portugalskih vodilnih predstavnikov za čezmorska pogajanja, ki bi leta 1975 ustvarila neodvisne države, sta povzročila množično izseljevanje portugalskih državljanov s portugalskih afriških ozemelj (večinoma iz portugalske Angole in Mozambika).
45
46
Več kot milijon portugalskih beguncev je pobegnilo iz nekdanjih portugalskih provinc, saj beli naseljenci običajno niso veljali za del novih identitet nekdanjih portugalskih kolonij v Afriki in Aziji.
Mário Soares
in
António de Almeida Santos
sta bila obtožena organiziranja neodvisnosti portugalskih čezmorskih ozemelj. Do leta 1975 so bila vsa portugalska afriška ozemlja neodvisna in Portugalska je izvedla prve demokratične volitve v 50 letih.
Portugalsko je še naprej vodila Junta de Salvação Nacional do portugalskih zakonodajnih volitev leta 1976. Zmagala je Portugalska socialistična stranka (PS) in Mário Soares, njen vodja, je 23. julija postal predsednik vlade 1. ustavne vlade. Mário Soares je bil predsednik vlade od 1976 do 1978 in ponovno od 1983 do 1985. V tej vlogi je Soares poskušal obnoviti gospodarsko rast in razvoj, kot je bila dosežena pred revolucijo nageljnov, v zadnjem desetletju prejšnjega režima. Proces pristopa k Evropski gospodarski skupnosti (EGS) je začel z začetkom pristopnih pogajanj že leta 1977.
Mário Soares je leta 1976 postal prvi demokratično izvoljeni premier Portugalske.
Po prehodu v demokracijo je Portugalska odskočila med socializmom in privrženostjo neoliberalnemu modelu. Izvedena je bila zemljiška reforma in nacionalizacije; portugalska ustava (odobrena leta 1976) je bila na novo napisana, da bi se uskladila s socialističnimi in komunističnimi načeli. Do ustavnih sprememb v letih 1982 in 1989 je bila ustava dokument s številnimi omembami socializma, pravic delavcev in zaželenosti socialističnega gospodarstva. Portugalska gospodarska situacija po revoluciji je vlado prisilila, da je v letih 1977–78 in 1983–85 izvajala stabilizacijske programe, ki jih je spremljal Mednarodni denarni sklad (IMF).
Leta 1986 se je Portugalska skupaj s Španijo pridružila Evropski gospodarski skupnosti (EGS), ki je kasneje postala Evropska unija (EU). Portugalsko gospodarstvo je v naslednjih letih močno napredovalo zaradi strukturnih in kohezijskih skladov EGS/EU ter lažjega dostopa portugalskih podjetij do tujih trgov.
Zadnje čezmorsko in azijsko kolonialno ozemlje Portugalske, Makav, je bilo 20. decembra 1999 mirno izročeno Ljudski republiki Kitajski v skladu s skupno izjavo iz leta 1987, ki je določala pogoje za prenos Makava s Portugalske na Ljudsko republiko Kitajsko. Leta 2002 je Portugalska uradno priznala neodvisnost Vzhodnega Timorja (Azija) po nepopolnem procesu dekolonizacije, ki se je začel leta 1975 zaradi revolucije nageljnov, vendar ga je prekinila indonezijska oborožena invazija in okupacija.
Lizbonska pogodba je bila podpisana leta 2007, ko je Portugalska predsedovala Evropskemu svetu.
Portugalska je 26. marca 1995 začela izvajati pravila
schengenskega območja
, pri čemer je odpravila mejne kontrole z drugimi članicami schengenskega območja, hkrati pa je okrepila nadzor meje z državami nečlanicami. Leta 1996 je bila država soustanoviteljica Skupnosti portugalskih jezikovnih držav (CPLP) s sedežem v Lizboni. Leta 1996 je Jorge Sampaio postal predsednik. Ponovno je bil izvoljen januarja 2001.
Expo '98
je potekal na Portugalskem in je bila leta 1999 ena od ustanoviteljic
evra
in
evrskega območja
José Manuel Barroso
, takratni premier Portugalske, je bil 5. julija 2004 imenovan za predsednika Evropske komisije, najmočnejšega urada v Evropski uniji. 1. decembra 2009 je začela veljati
Lizbonska pogodba
, potem ko so jo države članice Evropske unije 13. decembra 2007 podpisale v
samostanu Jerónimos
v Lizboni, kar je povečalo učinkovitost in demokratično legitimnost Unije ter izboljšalo skladnost njeno delovanje. Irska je bila edina država EU, ki je izvedla demokratični referendum o Lizbonski pogodbi. Volivci so ga leta 2008 sprva zavrnili.
Gospodarske motnje in nevzdržna rast javnega dolga med finančno krizo 2007–2008 sta državo pripeljala do tega, da se je leta 2011 pogajala z MDS in Evropsko unijo prek Evropskega mehanizma za finančno stabilnost (EFSM) in Evropskega sklada za finančno stabilnost (EFSF). , posojilo za pomoč državi pri stabilizaciji njenih financ.
Geografija
uredi
uredi kodo
Naravni park Arrábida severno od izliva reke Sado v Atlantski ocean
Glavni članek
Geografija Portugalske
Topografija in upravna delitev
Ozemlje Portugalske leži na zahodu
Iberskega polotoka
(ki ga večina Portugalcev imenuje
celina
– 89.050
km²). K njej sodita še dva arhipelaga v Atlantskem oceanu:
Madeira
(794
km²) in
Azori
(2327
km²). Leži med zemljepisnimi širinami 30° in 42° S ter zemljepisnimi dolžinami 32° in 6° Z.
Celinsko Portugalsko deli njena glavna reka
Tajo
, ki teče iz Španije in se izliva v
estuarij
v Lizboni, preden steče v Atlantik. Tu leži
Naravni rezervat estuarij Tajo
V severnem in srednjem delu je v notranjosti obsežna stara uravnava na višini med 500 in 800 m ter posamezna hribovja. Planota je razčlenjena z rečnimi dolinami rek
Duero
in
Tajo
s pritoki. Pokrajina spada k stari hercinski grudi Mezete iz
paleozoiskih
metamorfnih kamnin
in
granitov
. Hribovja so usmerjena sever-jug, najvišje sega Serra da Estrela (Torre, 1993 m), ki je pomembna sezonska atrakcija za smučarje in ljubitelje zimskih športov.
Za jug so značilne valovite ravnice, rahlo valovita in redko poseljena planota Alenteja (300 – 400 m), nad njimi pa hribovja iz magmatskih kamnin (Serra de Monchi z vrhom Foia, 902 m).
47
Ob atlantski obali je svet nižji, ponekod prihajajo na površje
mezozoiski
peščenjaki
(slikoviti so
klifi
pokrajine Algarve). Velik del predstavljajo rečne naplavine, ob obali so tudi pasovi
sipin
Najvišji vrh Portugalske je sicer gora Pico, podobno imenovana na otoku Pico na Azorih. Ta starodavni
vulkan
, ki v višino meri 2351 m, je ikonični simbol Azorov. Otočja Madeira in Azori so razpršeni znotraj Atlantskega oceana: Azori, ki mejijo na
srednjeatlantski hrbet
na tektonskem trojnem stičišču, in Madeira vzdolž območja, ki ga tvori
geologija vročih točk
v ploščah. Geološko so ti otoki nastali zaradi vulkanskih in potresnih dogodkov. Zadnji kopenski vulkanski izbruh se je zgodil v letih 1957–1958 (
Capelinhos
) in občasno se pojavljajo manjši potresi, običajno nizke intenzivnosti.
Izključna ekonomska cona
Portugalske, morsko območje, nad katerim imajo Portugalci posebne pravice do raziskovanja in uporabe morskih virov, ima 1.727.408
km
. To je 3. največja izključna ekonomska cona Evropske unije in 20. največja na svetu.
48
Podnebje
uredi
uredi kodo
Köppnova podnebna klasifikacija celinske Portugalske
Za Portugalsko je značilno predvsem sredozemsko podnebje (
Csa
na jugu, osrednja notranjost in dolina reke Duero;
Csb
na severu, osrednji zahod in obala Vicentine),[90] zmerno morsko podnebje (
Cfb
) na celinskem severozahodu visokogorje in gore ter v nekaterih visokogorskih območjih Azorskih otokov; polsušno podnebje v nekaterih delih okrožja Beja daleč na jugu (
BSk
) in na otoku Porto Santo (
BSh
), toplo puščavsko podnebje (
BWh
) na otokih Selvagens in vlažno subtropsko podnebje na zahodnih Azorih (
Cfa
), po Köppen-Geigerjevi klasifikaciji podnebja. Je ena najtoplejših držav v Evropi: povprečna letna temperatura na celinski Portugalski se giblje od 10–12
°C v gorski notranjosti na severu do 16–18
°C, na jugu in v porečju reke Guadiana. Vendar pa obstajajo razlike od visokogorja do nižin: španski biolog Salvador Rivas Martinez predstavlja več različnih bioklimatskih območij za Portugalsko.[91] Algarve, ločen od regije Alentejo z gorami, ki segajo do 900 metrov v Alto da Fóia, ima podobno podnebje kot v južnih obalnih območjih Španije ali jugozahodne Avstralije.
Povprečna letna količina padavin na celini se giblje od nekaj več kot 3200
mm v narodnem parku Peneda-Gerês do manj kot 500
mm v južnih delih Alenteja. Po podatkih Instituto Português do Mar e da Atmosfera ima gora Pico največjo letno količino padavin (več kot 6250
mm na leto) na Portugalskem.
Na nekaterih območjih, kot je porečje Guadiane, so lahko povprečne letne dnevne temperature tudi do 26
°C, najvišje poletne temperature pa so običajno nad 40
°C. Rekordno visoka temperatura 47,4
°C je bila zabeležena v Amareleji, čeprav to morda ni najbolj vroča točka poleti, glede na satelitske odčitke.[92][93]
Plaža Marinha v Lagoi v Algarveju je po Michelinovem vodniku ena izmed 10 najlepših plaž v Evropi in ena izmed 100 najlepših plaž na svetu.
Snežne padavine se pozimi redno pojavljajo v notranjosti na severu in v središču države v okrožjih, kot so Guarda, Bragança, Viseu in Vila Real, zlasti v gorah. Pozimi se lahko temperature spustijo pod −10,0
°C, zlasti v Serra da Estrela, Serra do Gerês, Serra do Marão in Serra de Montesinho. V teh krajih lahko sneg zapade kadar koli od oktobra do maja. Na jugu države so snežne padavine redke, vendar se še vedno pojavljajo v najvišjih legah. Medtem ko je uradni absolutni minimum po IPMA -16,0
°C v Penhas da Saúde in Miranda do Douro, so bile zabeležene nižje temperature, kot je -17,5
°C na Politehničnem inštitutu Bragança na obrobju. mesta leta 1983 in pod −20,0
°C v Serra da Estrela.
Obe otočji Azori in Madeira imata subtropsko podnebje, čeprav obstajajo razlike med otoki, zaradi česar je vremenske napovedi zelo težke (zaradi grobe topografije). Otočje Madeira in Azori imata ožje temperaturno območje, pri čemer letne povprečne temperature na nekaterih delih obale presegajo 20
°C (po podatkih portugalskega meteorološkega inštituta). Nekateri otoki na Azorih imajo poleti bolj suhe mesece. Posledično je bilo za otoke Azorov ugotovljeno, da imajo sredozemsko podnebje (tako tipa
Csa
kot
Csb
), medtem ko so nekateri otoki (kot sta Flores ali Corvo) razvrščeni kot vlažno subtropsko (
Cfa
), ki prehaja v oceansko podnebje (
Cfb
) na višjih nadmorskih višinah po Köppen-Geigerjevi klasifikaciji.
Biodiverziteta
uredi
uredi kodo
Narodni park Peneda-Gerês
je edini nacionalno določen park na Portugalskem zaradi redkosti in pomena njegovega okolja.
Portugalska leži v Sredozemskem bazenu, tretjem najbolj raznolikem žarišču flore na svetu. Zaradi geografskega in podnebnega konteksta – med Sredozemljem in Atlantikom – ima Portugalska visoko stopnjo
biotske raznovrstnosti
na kopnem in morju. Je dom šestih kopenskih
ekoregij
: *zmerni mešani gozdovi Azorov,
mešani gozdovi Kantabrije,
zimzeleni gozdovi Madeire,
iberski sklerofilni in pollistnati gozdovi,
severozahodni iberski gorski gozdovi in
jugozahodni iberski mediteranski sklerofilni gozdovi.
Več kot 22
% njenega ozemlja je vključenega v omrežje
Natura 2000
, vključno z 62 posebnimi ohranitvenimi območji in 88 vrstami naravnih habitatov zaščitene krajine.
49
50
Evkalipt
hrast plutovec
in
obmorski bor
skupaj predstavljajo 71
% celotne gozdnate površine celinske Portugalske, sledijo jim črnika (
Quercus rotundifolia
),
pinija
, drugi hrasti (
Q. robur
Q. faginea
(portugalski hrast) in
Q. pyrenaica
(pirenejski hrast)) in
pravi kostanj
med drugimi.
51
Na Madeiri
laurisilva
lovorjev gozd
(priznan kot svetovna dediščina) prevladuje v pokrajini, zlasti na severnem pobočju. V tem gozdu prevladujejo vrste
Laurus novocanariensis
, kanarski lovor (
Apollonias barbujana
),
Ocotea foetens
in
Persea indica
. Pred človeško okupacijo so bili Azori tudi bogati z gostimi gozdovi lovorike, danes te avtohtone gozdove spodkopavata vneseni
Pittosporum undulatum
in japonska kriptomerija (
Cryptomeria japonica
). Bilo je več projektov, katerih cilj je bil obnoviti
Laurisilva
, ki je prisotna na Azorih. Ostanki teh gozdov laurisilve so prisotni tudi na celinski Portugalski z nekaj živimi pričevanji
navadni lovor
Laurus nobilis
), portugalski lovorikovec (
Prunus lusitanica
),
navadna jagodičnica
Arbutus unedo
),
Myrica faya
in pontski rododendron (
Rhododendron ponticum
).
Te geografske in podnebne razmere olajšajo vnos eksotičnih vrst, ki kasneje postanejo invazivne in uničujoče za avtohtone habitate. Več kot 20
% celotnega števila obstoječih vrst na celinski Portugalski je eksotičnih. Na Madeiri je približno 36
% in na Azorih okoli 70
% eksotičnih. Zaradi tega je bila Portugalska leta 2019 uvrščena na 168. mesto v svetu od 172 držav na indeksu integritete gozdne krajine.
52
Kameleon iz Algarve
Portugalska je druga država v Evropi z največjim številom ogroženih vrst (488 od leta 2020).
53
Portugalska kot celota je pomemben postanek za selitvene vrste ptic: močvirja vzhodnega Algarva (
Ria Formosa
Castro Marim
) in regije Lizbona (estuarij Tajo, estuarij Sado), ki gosti različne vrste vodnih ptic,
kraguljega orla
in
egiptovskega jastreba
v dolinah naravnega parka Duero International,
črna štorklja
in
beloglavi jastreb
v naravnem parku Tajo International, zavetišča za morske ptice na
otokih Salvages
in
Berlengas
ter visokogorje Madeire in
São Miguela
predstavljajo veliko raznolikost prostoživečih ptičjih vrst (približno 450 na celinski Portugalski), ne samo selitveni, ampak tudi endemični (npr. madeirski golob (
Columba trocaz
, azorski ščinkavec
Pyrrhula murina
) ali eksotični (ptič mina
Acridotheres cristatellus
Vidua macroura
).
54
Velike portugalske vrste sesalcev (damjaki, jeleni, srnjaki, iberski kozorogi, divja svinja, rdeča lisica, iberski volk in iberski ris) so bile nekoč razširjene po vsej državi, vendar je bil intenziven lov, degradacija habitatov in vse večji pritisk kmetijstva in živine v 19. in zgodnjem 20. stoletju v velikem obsegu zmanjšala število populacije, druge, kot je portugalski kozorog, pa so celo izumrli. Danes te živali ponovno širijo svoje domače območje. Med manjšimi sesalci so med drugim rdeča veverica, evropski jazbec, evroazijska vidra, egipčanski mungos, granadski zajček, evropski zajec, navadni genet, evropska divja mačka.
55
Zaradi svoje izolirane lokacije imajo vulkanski otoki Azori, Madeira in Salvages, del Makaronezije, številne endemične vrste, ki so se razvile neodvisno od svojih evropskih, afriških in občasno ameriških sorodnikov.
Portugalska zahodna obala je del štirih glavnih vzhodnih mejnih dvigov oceanskih sistemov. Ta sezonski sistem dviganja, ki ga običajno opazimo v poletnih mesecih, prinaša hladnejšo vodo, bogato s hranili, na morsko površino, kar spodbuja rast fitoplanktona, razvoj zooplanktona in posledično bogato raznolikost
pelaških rib
in drugih morskih nevretenčarjev.
56
Izključna ekonomska cona Portugalske
Zaradi tega je Portugalska poleg velike izključne ekonomske cone ena največjih porabnikov rib na svetu na prebivalca.
Sardela
Sardina pilchardus
) in
šnjur
Trachurus trachurus
) se vsako leto nabere na tisoče, medtem ko se v lokalnih obalnih vaseh tradicionalno lovijo sinji mol (
Micromesistius poutassou
), morska žaba, trska (
Gadus morhua
),
glavonožci
, skati ali druga oblika morskih sadežev. Ta dvig navzgor Portugalski omogoča tudi gozdove alg, ki so sicer zelo neobičajne ali jih v Sredozemlju sploh ni.
57
73
% sladkovodnih rib, ki se pojavljajo na Iberskem polotoku, je endemičnih, kar je največ v kateri koli regiji v Evropi. Številne od teh endemičnih vrst so skoncentrirane v vodnih telesih osrednje zahodne regije (ena izključno endemična), ta in druga vodna telesa po vsem polotoku so večinoma začasna in vsako leto nagnjena k suši, zaradi česar je večina teh vrst pod statusom ogroženih.
Po Azorih se sprehaja okoli 24
58
do 28
59
vrst kitov, zaradi česar je eno od štirih krajev na svetu, kjer se pojavlja večina vrst tega infrareda. Od sredine 19. stoletja in prenehanja leta 1984 (zlasti
kit glavač
) je kitolov močno izkoriščal to raznolikost. V začetku 90. let dvajsetega stoletja je opazovanje kitov hitro postalo priljubljeno in je zdaj ena glavnih gospodarskih dejavnosti v portugalskem arhipelagu.
Nekatera zavarovana območja na Portugalskem, razen prej omenjenih, so še:
Serras de Aire e Candeeiros s svojimi apnenčastimi formacijami, paleontološko zgodovino in veliko raznolikostjo netopirjev in orhidej;
jugozahodni Alentejo in naravni park Vicentine Coast z dobro ohranjeno, divjo obalo;
naravni park Montesinho, ki gosti nekatere od edinih populacij iberskega volka in nedavno opaženega iberskega rjavega medveda, ki se v državi šteje za izumrlo.
Politika in uprava
uredi
uredi kodo
Teritorialni zemljevid Portugalske, ki ustreza oznakama NUTS I in NUTS II Evropske unije za statistične regije NUTS Portugalske
Od sprejema trenutno veljavne
ustave
leta 1976 je Portugalska
parlamentarna republika
. Z ustavnimi spremebami leta 1992 so odpravili vojaški Revolucionarni svet in omejili pristojnosti predsednika republike. Azori in Madeira sta po ustavi 1976 avtonomna dela Portugalske s svojima parlamentoma in vladama. Glavne politične institucije so tako:
predsednik, ki ga izvolijo na splošnih volitvah za pet let in je lahko izvoljen največ dvakrat zapored; Imenuje predsednika vlade in na njegov predlog ministre, državne sekretarje in podsekretarje ter ima pravico razpustiti parlament;
enodomna republiška skupščina (portugalsko
Assembleia da República
), ki jih za štiri leta izvolijo na splošnih volitvah po proporcionalnem sistemu;
vlada in
sistem sodišč.
Država je upravno razdeljena na 308
občin
município
ali
concelho
), ki so po reformi leta 2013 razdeljene na 3092 civilnih župnij (portugalsko: freguesia). Operativno sta občina in civilna župnija, skupaj z nacionalno vlado, edine pravno lokalne upravne enote, ki jih je določila portugalska vlada (na primer mesta, kraji ali vasi nimajo pravne veljave, čeprav se lahko uporabljajo kot zajetje za opredelitev storitev). Za statistične namene portugalska vlada opredeli tudi Nomenklaturo teritorialnih enot za statistiko (NUTS), medobčinske skupnosti in neformalno okrožni sistem, ki se je uporabljal do evropske integracije (in ga nacionalna vlada postopno opušča).
Na višji ravni so občine združene v 18 okrožij:
Aveiro
Beja
Braga
Bragança
Castelo Branco
Coimbra
Évora
Faro
Guarda
Leiria
Lisboa
Portalegre
Porto
Santarém
Setúbal
Viana do Castelo
Vila Real
Viseu
Vsa okrožja so poimenovana po svojih glavnih mestih. Poleg njih sta upravni enoti še avtonomni regiji
Azori
in
Madeira
Znotraj sistema NUTS Evropske unije je Portugalska razdeljena na sedem regij: Azori, Alentejo, Algarve, Centro, Lizboa, Madeira in Norte, z izjemo Azorov in Madeire pa so območja NUTS razdeljena na 28 podregij.
Portugalska je članica
Organizacije združenih narodov
od leta 1955 ter ustanovna članica
Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj
in
Evropskega združenja za prosto trgovino
. Iz slednjega je leta 1986 izstopila, ko je postala članica
Evropske gospodarske skupnosti
(zdaj
Evropska unija
).
Urbanizacija
uredi
uredi kodo
Lizbona
Porto
Brago
Vila Nova de Gaia
Največja mesta Portugalske s številom prebivalcev:
60
Lizbona
, 545.000 /2.2- 3 milijone
Porto
, 240-264.000 /1,8-2,4 milijona
Braga
, 189.331
Vila Nova de Gaia
, 186.503
Amadora
, 175.136
Coimbra
, 143.052 (
Univerza v Coimbri
=ena nastarejših univerz v Evropi;
Skupina Coimbra
Funchal
, 111.541
Setúbal
, 98.131
Almada
, 96.404
Agualva-Cacém
, 79.805
Queluz
, 75.169
Rio Tinto
, 64.815 (
Rio Tinto Group
Barreiro
, 63.353
Aveiro
, 60.058
Viseu
, 57.975
Odivelas
, 56.847
Leiria
, 50.533
Matosinhos
, 49.486
Guimarães
, 47.588
Faro, 47.575
Metropolitansko območje
uredi
uredi kodo
Zemljevid Portugalske, ki prikazuje gostoto prebivalstva (število prebivalcev / km
) po občinah
Obstajata dve večji metropolitanski območji (GAM): Lizbona in Porto. Sledi seznam tistih s celinskimi funkcionalnimi urbanimi območji (FUA).
Rank
Ime mesta
Št. prebivalcev
61
Lizbona
2.818.000
Porto
1.758.531
Coimbra
270.000
Braga
250.000
Funchal
Madeira
210.000
Guimarães
180.000
Aveiro
140.000
Ponta Delgada
Azori
120.000
Vila Franca de Xira
120.000
10
Faro
118.000
11
Viseu
110.000
Gospodarstvo
uredi
uredi kodo
Menjavo kovancev nacionalne valute v evre je prva ukinila prav Portugalska, leto po uvedbi evra ali natančneje 31. decembra 2002. S tem dnem je kovancem
portugalskega eskuda
prenehala vsakršna monetarna vrednost, rok za zamenjavo bankovcev pa se izteče šele leta 2022.
Velike gospodarske družbe so skoncentrirane v mestnih območjih Lizbone in Porta. Tradicionalno prevladujoče gospodarske panoge so bile tekstilna in obutvena industrija, proizvodnja pijač, lesarstvo in proizvodnja
plute
(Portugalska je največji proizvajalec plute na svetu). Danes je pomembnejša storitvena industrija.
Portugalska je bila ena od držav, ki so najbolj občutile
dolžniško krizo
, ki je izbruhnila v začetku 21. stoletja. V zameno za finančno pomoč
Evropske komisije
Evropske centralne banke
in
Mednarodnega denarnega sklada
v višini 78 milijard evrov je morala vlada sprejeti vrsto varčevalnih ukrepov za zmanjševanje javne porabe. Država je izstopila iz sheme finančne pomoči maja 2014.
Kultura
uredi
uredi kodo
Glavni članek
Portugalska kultura
Portugalska je razvila posebno kulturo, medtem ko je bila pod vplivom različnih civilizacij, ki so prečkale Sredozemlje in evropsko celino, ali so bile uvedene, ko je igrala aktivno vlogo v dobi odkritij. V 1990-ih in 2000-ih je Portugalska posodobila svoje javne kulturne objekte, poleg
fundacije Calouste Gulbenkian
, ustanovljene leta 1956 v Lizboni.
Sem spadajo kulturni center Belém v Lizboni, fundacija Serralves in Casa da Música, tako v Portu, kot tudi novi javni kulturni objekti, kot so občinske knjižnice in koncertne dvorane, ki so bile zgrajene ali obnovljene v številnih občinah po vsej državi. Portugalska ima
17 Unescovih spomenikov svetovne dediščine
, kar jo uvršča na 9. mesto v Evropi in na 18. mesto na svetu. Ti so (z letnico vpisa):
Zgodovinsko središče Guimarãesa
in območje Couros — 2001, 2023
Staro mestno jedro
Porta
— 1996
Vinogradno območje Alto Douro — 2001
Paleolitska umetnost v
dolini Côa
in Siegi Verde — 1998, razširitev 2010
Samostan Batalha
— 1983
Univerza v Coimbri
- 2013
samostan Kristusovega reda, Tomar
— 1983
Samostan Alcobaça
— 1989
Kulturna krajina
Sintra
— 1995
Samostan svetega Hieronima
in
stolp Belém
– 1983
Staro mestno jedro Évore — 1986
Garnizonsko mesto Elvas in njegove utrdbe - 2012
Staro mestno jedro
Angre do Heroísmo
na otoku
Terceira
Azori
— 1983
Vinogradniška kulturna pokrajina otoka Pico
– 2004
Laurisilva
– endemični subtropski lovorov gozd na
Madeiri
- 1999
Kompleks kraljeve palače v Mafri –
palača
, bazilika, samostan, vrt Cerco in Lovski park (Tapada) - 2019
Svetišče Bom Jesus do Monte
Bragi
- 2019
Arhitektura
uredi
uredi kodo
Glavni članek
Portugalska arhitektura
Tradicionalna arhitektura je značilna in vključuje
Manueline
, znana tudi kot portugalska pozna gotika, razkošen, sestavljen portugalski slog arhitekturne ornamentike prvih desetletij 16. stoletja, ki mu sledi
pombalov slog
iz 18. stoletja. Interpretacija tradicionalne arhitekture 20. stoletja, mehki portugalski slog, se pogosto pojavlja v večjih mestih, zlasti v Lizboni. Sodobna Portugalska je dala svetovno znane arhitekte, kot so
Eduardo Souto de Moura
Álvaro Siza Vieira
(oba dobitnika [[Pritzkerjeva nagrada za arhitekturo|Pritzkerjeve nagrade) in
Gonçalo Byrne
. Na Portugalskem je omembe vreden tudi Tomás Taveira, zlasti za oblikovanje stadiona.
Sklici in opombe
uredi
uredi kodo
(portugalsko)
»Superfície Que municípios têm maior e menor área?«
. Pordata. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 2. aprila 2022
. Pridobljeno 17. novembra 2020
»População residente aumenta mais de 46 mil pessoas - 2022«
ine.pt
. Instituto Nacional de Estatística (Portugal)
. Pridobljeno 15. junija 2023
»Censos 2021 - Principais tendências ocorridas em Portugal na última década«
Statistics Portugal - Web Portal
. 23. november 2022
. Pridobljeno 23. novembra 2022
»World Economic Outlook Database, October 2023 Edition. (Portugal)«
IMF.org
Mednarodni denarni sklad
. 10. oktober 2023
. Pridobljeno 12. oktobra 2023
»Gini coefficient of equivalised disposable income«
Eurostat
Arhivirano
iz spletišča dne 9. oktobra 2020
. Pridobljeno 21. junija 2022
»Human Development Report 2021/2022«
(PDF)
(v angleščini).
United Nations Development Programme
. 8. september 2022
. Pridobljeno 8. septembra 2022
The Euromosaic study, Mirandese in Portugal
, europa.eu - spletna stran
Evropske komisije
, pridobljeno januarja 2007.
Brian Jenkins, Spyros A. Sofos,
Nation and identity in contemporary Europe
, p. 145, Routledge, 1996,
ISBN
0-415-12313-5
Melvin Eugene Page, Penny M. Sonnenburg, p. 481
»The World Factbook«
cia.gov
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 9. januarja 2021
. Pridobljeno 14. septembra 2015
»World Economic Outlook April 2014 - Recovery Strengthens, Remains Uneven«
(PDF)
imf.org
. 8. april 2014. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
(PDF)
dne 8. aprila 2014
. Pridobljeno 20. aprila 2021
»Democracy Reports
V-Dem«
www.v-dem.net
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 21. junija 2019
. Pridobljeno 14. julija 2019
»Portugal – Origin and meaning of the name Portugal by Online Etymology Dictionary«
Etymonline.com
Winicius, Marcos.
»Documentos danca portuguesa«
prek www.academia.edu.
{{
navedi časopis
}}
Sklic journal potrebuje
journal=
pomoč
Magarinhos, Luís (Januar 2011).
»Origem e significado dos nomes de Portugal e da Galiza«
Actas do III Congreso Internacional Sobre a Cultura Celta: Os Celtas da Europa Atlántica. 15, 16 e 17 de Abril de 2011. Narón. Pp. 537-546
prek www.academia.edu.
David Birmingham (2003), p. 11
Heale, Jay; Koh, Angeline; Schmermund, Elizabeth (15. april 2016).
Portugal: Third Edition
. Cavendish Square Publishing, LLC.
ISBN
978-1-5026-1694-4
prek Google Books.
»Tartessian, Europe's newest and oldest Celtic language«
. 5. marec 2013.
Trombetta, Silvana (29. marec 2018).
»Celts and the Castro Culture in the Iberian Peninsula – issues of national identity and Proto-Celtic substratum«
ppg.revistas.uema.br
. Pridobljeno 11. julija 2020
Macalister, Robert Alexander Stewart.
»Lebor gabála Érenn: The book of the taking of Ireland«
. Dublin
: Published for the Irish texts Society by the Educational Company of Ireland
prek Internet Archive.
»Viriathus And The Lusitanian War
UNRV.com Roman History«
www.unrv.com
Conejo, Noé (2020).
»Coins and
villae
in late Roman Lusitania: collapse of the Roman currency economy?«
(PDF)
Post-Classical Archaeologies
10
: 219–246.
David Rohrbacher, "Orosius," in
The Historians of Late Antiquity
(Routledge, 2002),
pp. 135–137.
Rohrbacher bases the date of birth on Augustine's description of Orosius as a "young priest" and a "son by age" in the period 414–418, which would place his age at 30 or younger.
Milhazes, José.
Os antepassados caucasianos dos portugueses
– Rádio e Televisão de Portugal in Portuguese.
Arhivirano
1 January 2016 na
Wayback Machine
Kéry, Lotte; Kery, Lotte (1999).
Canonical Collections of the Early Middle Ages (Ca. 400-1140): A Bibliographical Guide to the Manuscripts and Literature
ISBN
978-0-8132-0918-0
Osborne, Jason (2016).
»The development of church/state relations in the Visigothic Kingdom during the sixth century (507-601) Kingdom during the sixth century (507-60)«
iro.uiowa.edu
. Pridobljeno 11. julija 2020
Mason, Patricia E. (1979).
»Social Implications of Borrowing: The Visigothic Element in Hispano-Romance«
Word
30
(3): 257–272.
doi
10.1080/00437956.1979.11435671
ISSN
0043-7956
Hay, Maciamo.
»Genetic history of the Spaniards and the Portuguese«
Eupedia
Domingos Maria da Silva,
Os Búrios
, Terras de Bouro, Câmara Municipal de Terras de Bouro, 2006. (in Portuguese)
»Al-Andalus«
. Encyclopædia Britannica
. Pridobljeno 19. marca 2021
Portugal musalman (Le) – VIIIe-XIIIe siècles par Christophe Picard – Maisonneuve et Larose – Collection Occident Musulman – 2001, 500 p.
ISBN
2-7068-1398-9
A History of Portugal and the Portuguese Empire, Vol. 1: From Beginnings to 1807: Portugal (Volume 1) p. 55
H. V. Livermore,
A New History of Portugal
(Cambridge University Press: London, 1969) pp. 32–33.
Ribeiro, Ângelo; Hermano, José (2004).
História de Portugal I
– A Formação do Território
History of Portugal: The Formation of the Territory
(v portugalščini). QuidNovi.
ISBN
989-554-106-6
Fernandes, A. de Almeida.
O Conde Vímara Peres por A. de Almeida Fernandes
prek www.academia.edu.
Kruszelnicki, Karl S. (13. september 2007).
»Black death«
Abc.net.au
. Pridobljeno 2. aprila 2019
»The Portuguese Explorers: Newfoundland and Labrador Heritage«
. Heritage.nf.ca
. Pridobljeno 31. januarja 2014
Standardno stališče zgodovinarjev je, da je Cabral odnesel s tečaja, ko je plul po tokovih južnega Atlantika, opazil obalo Južne Amerike in tako po naključju odkril Brazilijo. Vendar pa za alternativni opis odkritja Brazilije glej
Zgodovina Brazilije
Giles Tremlett (22. marec 2007).
»Another nail in Cook's coffin as map suggests he was pipped by Portugal«
The Guardian
. Pridobljeno 31. januarja 2014
»Peña, Lorenzo. Un puente jurídico entre Iberoamérica y Europa:la Constitución española de 1812. Instituto de Filosofía del CSIC«
(PDF)
»IBGE teen«
. Ibge.gov.br. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 25. januarja 2012
. Pridobljeno 11. februarja 2012
»Historical Depictions of the 1755 Lisbon Earthquake«
. Nisee.berkeley.edu. 12. november 1998. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 11. marca 2011
. Pridobljeno 6. maja 2012
Kenneth Maxwell,
Pombal, Paradox of the Enlightenment
(Cambridge: Cambridge University Press, 1995), 83, 91–108, 160–62.
»Portugal Não É Um País Pequeno«
. Purl.pt. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 25. oktobra 2014
. Pridobljeno 21. februarja 2011
Flight from Angola
The Economist
, 16 August 1975
Dismantling the Portuguese Empire
Time
, 7 July 1975
Vieira, Gonçalo; Luís, Zêzere José; Mora, Carla (2018).
Landscapes and Landforms of Portugal
. Springer International Publishing.
ISBN
978-3-319-03640-3
Francisco, Susete (14. avgust 2017).
»Portugal tenta duplicar território marítimo (in Portuguese)«
Diário de Notícias
. Pridobljeno 7. decembra 2017
»1 - Portugal, Biodiversidade e Capital Natural Uma Leitura Atual«
. Diário da República
. Pridobljeno 19. marca 2021
»Habitats da floresta portuguesa: um refúgio de biodiversidade«
. florestas.pt
. Pridobljeno 19. marca 2021
»As espécies florestais mais comuns da floresta portuguesa«
. florestas.pt
. Pridobljeno 19. marca 2021
Grantham, H. S.; in
sod. (2020).
»Anthropogenic modification of forests means only 40% of remaining forests have high ecosystem integrity - Supplementary Material«
Nature Communications
11
(1): 5978.
doi
10.1038/s41467-020-19493-3
ISSN
2041-1723
PMC
7723057
»Portugal tem quase 500 espécies em perigo de extinção«
. Sábado
. Pridobljeno 20. marca 2021
»Observação de aves«
. visitportugal.com
. Pridobljeno 20. marca 2021
»8 mamíferos da floresta portuguesa«
. florestas.pt
. Pridobljeno 20. marca 2021
Correia, Paulo Filipe Alexandre.
»Study of an upwelling event in the Portuguese coast«
(PDF)
. Pridobljeno 22. marca 2021
Araújo, R. M.; Assis, J.; Aguillar, R.; Airoldi, L.; Bárbara, I.; Bartsch, I.; Bekkby, T.; Christie, H.; Davoult, D.; Derrien-Courtel, S.; Fernandez, C.; Fredriksen, S.; Gevaert, F.; Gundersen, H.; Le Gal, A.; Lévêque, L.; Mieszkowska, N.; Norderhaug, K. M.; Oliveira, P.; Puente, A.; Rico, J. M.; Rinde, E.; Schubert, H.; Strain, E. M.; Valero, M.; Viard, F.; Sousa-Pinto, I. (Junij 2016).
»Status, trends and drivers of kelp forests in Europe: an expert assessment«
Biodiversity and Conservation
(v angleščini).
25
(7): 1319–1348.
doi
10.1007/s10531-016-1141-7
S2CID
376497
. Pridobljeno 3. septembra 2021
Barreiros, João Pedro.
»Biodiversidade marinha dos Açores«
(PDF)
. Pridobljeno 22. marca 2021
»As espécies residentes e as que passam durante a migração«
(v angleščini). whalewatchingazores.com
. Pridobljeno 22. marca 2021
»2011 Census - Population by city«
. Instituto Nacional de Estatística (Portugal)(INE)
. Pridobljeno 19. novembra 2014
»Regional, rural and urban development - OECD«
www.oecd.org
Zunanje povezave
uredi
uredi kodo
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi:
Portugalska
Uradna spletna stran vlade
Spletni portal turističnega urada
Portugalska
na
Open Directory Project
Države
Evrope
Albanija
Andora
Avstrija
Belgija
Belorusija
Bolgarija
Bosna in Hercegovina
Češka
Črna gora
Danska
Estonija
Finska
Francija
Grčija
Hrvaška
Islandija
Irska
Italija
Kosovo
Latvija
Lihtenštajn
Litva
Luksemburg
Madžarska
Malta
Moldavija
Monako
Nemčija
Nizozemska
Norveška
Poljska
Portugalska
Romunija
San Marino
Severna Makedonija
Srbija
Slovaška
Slovenija
Španija
Švedska
Švica
Ukrajina
Vatikan
Združeno kraljestvo
Azijske države, z manjšim delom ozemlja v Evropi
Kazahstan
Rusija
Turčija
Ima
odvisna ozemlja
ali podobna ozemlja zunaj Evrope.
Delno priznana
država.
Države članice Evropske unije
in kandidatke za vstop
Članice
Avstrija
Belgija
Bolgarija
Ciper
Češka
Danska
Estonija
Finska
Francija
Grčija
Hrvaška
Irska
Italija
Latvija
Litva
Luksemburg
Madžarska
Malta
Nemčija
Nizozemska
Poljska
Portugalska
Romunija
Slovaška
Slovenija
Španija
Švedska
Kandidatke
Uradne
Albanija
Bosna in Hercegovina
Črna gora
Moldavija
Severna Makedonija
Srbija
Turčija
Ukrajina
Potencialne
Gruzija
Kosovo
Nekdanje članice
Združeno kraljestvo
Skupnost držav portugalskega jezika (CPLP)
Članice:
Angola
Brazilija
Gvineja Bissau
Mozambik
Portugalska
Sveti Tomaž in Princ
Vzhodni Timor
Zelenortski otoki
Opazovalke:
Ekvatorialna Gvineja
Mauritius
Senegal
Organizacija severnoatlantskega sporazuma
(NATO)
Članice
Albanija
Belgija
Bolgarija
Češka
Črna gora
Danska
Estonija
Finska
Francija
Grčija
Hrvaška
Islandija
Italija
Latvija
Litva
Luksemburg
Kanada
Madžarska
Nemčija
Nizozemska
Norveška
Poljska
Portugalska
Romunija
Slovaška
Slovenija
Španija
Turčija
ZDA
Združeno kraljestvo
Kandidatke
Severna Makedonija
Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi
Članice
Albanija
Andora
Armenija
Avstrija
Azerbajdžan
Belorusija
Belgija
Bosna in Hercegovina
Bolgarija
Ciper
Češka
Črna gora
Danska
Estonija
Finska
Francija
Gruzija
Grčija
Hrvaška
Islandija
Irska
Italija
Kanada
Kazahstan
Kirgizistan
Latvija
Liechtenstein
Litva
Luksemburg
Madžarska
Malta
Moldavija
Monako
Nemčija
Nizozemska
Norveška
Poljska
Portugalska
Romunija
Rusija
San Marino
Severna Makedonija
Slovaška
Slovenija
Srbija
Španija
Švedska
Švica
Tadžikistan
Turčija
Turkmenistan
Ukrajina
Uzbekistan
Vatikan
Združene države Amerike
Združeno kraljestvo
Partnerske države
Afganistan
Alžirija
Egipt
Izrael
Japonska
Jordanija
Južna Koreja
Maroko
Mongolija
Tajska
Spletne zbirke normativne kontrole
Mednarodno
ISNI
VIAF
GND
FAST
WorldCat
Nacionalno
ZDA
Francija
podatki BnF
Japonska
Republika Češka
Španija
Latvija
Izrael
Geografsko
MusicBrainz area
Umetniki
KulturNav
Ljudje
UK Parliament
Drugo
IdRef
Historical Dictionary of Switzerland
NARA
İslâm Ansiklopedisi
Yale LUX
Pridobljeno iz »
Kategorije
Liberalne demokracije
Evropske države
Zahodnoevropska unija
Portugalska
Portugalsko govoreče države
Skrite kategorije:
Viri CS1 v angleščini (en)
Napake CS1: manjkajoč periodical
Predloga Webarchive z wayback linki
Viri CS1 v portugalščini (pt)
Strani, ki uporabljajo Več slik z manual scaled images
Portugalska
Dodaj temo